In prav toliko, kolikor smo se sposobni igrati, igrati sami s seboj in s svetom, priznavamo to nedoločnost in nespoznavnost, se odrekamo dokončni podobi in samega sebe, rešujemo ideološke zadrtosti in nasilja. Naj je igra pri tem še tako neobvezna, pa vedno izraža tudi resničnost. In to prav tisto najglobljo resničnost, v kateri človek ni samo svoboden partner, ampak tudi neprostovoljna žrtev, v kateri se največkrat sploh ne igra, ampak se svet igra z njim, in to nemalokrat prav okrutno.