To sta vsekakor dobrota in ljubezen, kakršni sta mu ostali v razvrednotenem svetu, v katerem je človek božansko središče postavil v sebe samega, a se mu je božanskost tam razkrojila. To so vrednote, ki živijo v nas kot spominsko hrepenenje po lepoti in čistosti, svobodi, nedolžnosti in vsem tistem, kar je bilo že od nekdaj cilj našega hrepenenja, ki pa so zdaj že dokončno sprte z našo dejansko naravo in nimamo več zanje nikakršnega zagotovila, da bi sploh kdaj postale resničnost. Vse te vrednote so kakor skušnjava.