In da obsedenost s pomanjkanjem, pa četudi ga navdihuje lakota, lahko požene človeka v poguben pohlep, v socialno revolucijo ali potrošniško mrzlico, iz notranjosti v zunanjost, pri čemer osebno bogastvo zamenja z neosebno revščino. V tem razpoloženju je torej spoznanje, da nobena igra ni samo igra. Da so si njen omalovažujoč pomen izmislili humanisti in revolucionarji, ki so prepričani v samouresničitev človeka in ki so v imenu te fiktivne samouresničitve razdelili človekovo delovanje na zaresno in lažno.