V tem razpoloženju je navzoča slutnja, da mora človek, ki se utemeljuje v nenehnem osvajanju in napredovanju, slej kot prej pasti v krizo, ker pač možnosti napredovanja niso neskončne in tudi ne čisto človeške. In tudi prevratniška modrost, da ob milijonih in milijonih brezposlenih v svetu, ki ljudem ne more več zagotoviti dela, ne moremo še kar naprej gojiti protestantski kult dela. Da nam je - prav nasprotno - potreben tudi kult nedela, hvalospev lenobi in kontemplaciji da, hvalospev lenobi, če smo vsaj še malo človeški in če hočemo, da se bodo tudi brezposelni in Cigani počutili med nami kot ljudje, ne pa kot izmečki.