Postavljen je bil vprašaj nad veljavno humanistično na dutost, ki je usmerjala človeka v pametno in koristno, v aktivistično pravosmernost in ki je zaradi tega cela področja človekove dejavnosti razglašala za nepomembna, če ne celo neresnična. To razpoloženje se je upiralo temu, da bi človeka spremenili v aktivističnega zadrteža in fahidiota. Vsemu navkljub je trdilo, da je človek v svoji igrivosti morda celo bližje samemu sebi in Bogu kot v svoji resnobi.