Tu se je vodila bitka za, zakaj na stadionu je igrala tudi tržaška Ponziana, ki ji medzavezniška vojaška policija ni dovolila nastopati v, tu se je sklepalo slovensko-italijansko bratstvo in tu je zmagoval proletarski internacionalizem. Še zdaj lahko naštejem imena vseh enajstih fantov, ki niso bili samo žogobrcarji, ampak tudi politični in kulturni aktivisti: Segala, Valcareggi, Rigotti,,, Malutta, Benvenutti,,,,. Še pred tridesetimi leti se je na vsaki nogometni tekmi zbrala ob Dunajski cesti skoraj vsa slovenska inteligenca, pisatelji in likovniki, gledališki igralci in operni pevci, univerzitetni profesorji...