Zato pa je bilo spet tisoče in tisoče praznično razpo loženih ljudi, saj je bila vsaka nogometna tekma tudi narodni, kulturni in ljudski miting. Tu se je vodila bitka za, zakaj na stadionu je igrala tudi tržaška Ponziana, ki ji medzavezniška vojaška policija ni dovolila nastopati v, tu se je sklepalo slovensko-italijansko bratstvo in tu je zmagoval proletarski internacionalizem. Še zdaj lahko naštejem imena vseh enajstih fantov, ki niso bili samo žogobrcarji, ampak tudi politični in kulturni aktivisti: Segala, Valcareggi, Rigotti,,, Malutta, Benvenutti,,,,.