Prav hribolazništvo je najbolj zanesljivo znamenje naše narodne skupnosti, in samo v njem se zgubljajo vse naše kulturniške in politične razlike. Vendar ti hribolazci niso sebični, zagrenjeni ljudje, ki bi dopoldne sovražili ves svet, popoldne pa še samega sebe. Tudi niso rekreativci, ki bi skrbeli samo za osebno zdravje, pa čeprav jim tudi reklo »zdrav duh v zdravem telesu« ni tuje.