V času pomeščanjenja, ko je ta razdvojenost sejala po naših dušah hude dvome, je že gentilistično zapel: »Nazaj, nazaj v planinski raj...!« pa je bil že pri tridesetih letih ne samo utrujen od mestnega življenja, ampak tudi razočaran nad njim, in je napisal Cvetje v jeseni, idilo o nepotvorjenem naravnem življenju in nepotvorjenem naravnem človeku, spričo katere smo se vsi razjokali in se solzimo še danes. V nas pač živi prepričanje, da se s sprehodom po naravi vračamo v svojo pradomovino.