Videti je domala tako, kot da je prav zaradi tega, ker se zadržuje zunaj košarkarskega sveta, v sebi in svojem intimnem razmerju z nečim zunaj sebe, na igrišču najuspešnejši, najbojevitejši in najbolj športen. Ta njegova rezerviranost, iz katere črpa svoj pogum, prisebnost, moč in športnega duha, se izraža tudi v njegovi resnobi, ki mu ne dovoli, da bi se vsaj za trenutek počutil na igrišču zmagovitega, zadoščenega, da bi se kdaj sprostil, poigral ali vsaj nasmehnil. Skratka: košarkarski svet boja in tekmecev jemlje tako neusmiljeno zares, da si njegovo udeležbo v tem nečloveškem svetu slednjič lahko razložimo samo z njegovo človečnostjo, njegovo zagrizeno izganjanje vrednot z vrednotami, njegovo sovraštvo z nečim ljubezenskim, brezup z upanjem, njegovo dokazovanje pekla s prisotnostjo nebes.