Prav to zaupno razmerje mu daje tisto prisebnost, da v trenutkih, ko vsem popustijo živci, zbrano sprejme žogo in še zbraneje doseže zadnji, odločilni koš. Videti je domala tako, kot da je prav zaradi tega, ker se zadržuje zunaj košarkarskega sveta, v sebi in svojem intimnem razmerju z nečim zunaj sebe, na igrišču najuspešnejši, najbojevitejši in najbolj športen. Ta njegova rezerviranost, iz katere črpa svoj pogum, prisebnost, moč in športnega duha, se izraža tudi v njegovi resnobi, ki mu ne dovoli, da bi se vsaj za trenutek počutil na igrišču zmagovitega, zadoščenega, da bi se kdaj sprostil, poigral ali vsaj nasmehnil.