Prava narava njegove izjemnosti je prav v njegovi zadržanosti, izvzetosti, ki deluje kakor žarek upanja, na katerega čakamo že od vsega začetka. Za košarkarska tekma sploh ni spektakel, čeprav bi po logiki odsotnega to morala biti, to in čisto nič drugega: gledalci zanj sploh ne obstajajo in ga še nikoli niso zavedli v nastopaštvo. Noče biti njihov plen ali predmet njihovega ogledovanja, ki drugim igralcem največkrat do kraja določa njihovo ravnanje in jih razoseblja.