Da ne govorim o in Metodu, ki sta razširila božjo blagovest med vse Slovane in ki sta prava avtorja scripture heronymitane, o papežu II., ki je vrla odpravil s poslanico na pot, in o knezu, ki je to poslanico dobrodušno sprejel. Poistovetim se lahko s svetim, pod čigar varstvom je bila ustanovljena ljubljanska škofija, s čimer se je v črtkasto belo liso na zemljevidu Evrope, ki je dotlej označevala te kraje kot močvirje, končno le zapisalo nekaj urbanega. Pa tudi s humanističnim delom Brikcija Preprosta, Prelokarja in na dunajski univerzi, kakor tudi s tisoči diplomantov jezuitskega kole gija v Ljubljani, ki so se - čeprav slovenskega rodu razkropili po vsem svetu z latinščino v srcu in na ustih.