je v tem peklu sam proti vsem, tujec celo v svojem lastnem moštvu, pri vsem tem tujstvu pa nikoli ne igra nešportno, nasprotno: četudi se igralci na njem kar vrstijo in ga vsi po vrsti neusmiljeno klestijo, on sam konča tekmo z eno ali največ dvema osebnima napakama. Seveda, tudi to lahko pripišemo le njegovemu mojstrstvu v obvladovanju košarkarskega sveta, a prej ko slej le moramo priznati, da sploh ne sprejema nekaterih bistvenih zakonitosti tega sveta.
Prava narava njegove izjemnosti je prav v njegovi zadržanosti, izvzetosti, ki deluje kakor žarek upanja, na katerega čakamo že od vsega začetka.