Vztrajanje pač pri popotnih, univerzalnih oblikah življenja, v katerih si ti sam edino in najvišje merilo, v imenu katerega svet sprejemaš in ga odklanjaš, se mu zoperstavljaš in se z njim strinjaš, ga napadaš in se mu umikaš... Tedaj ti tisočletno prikrivanje in izmikanje tukajšnjih ljudi, njihova nefrontalnost, notranja emigracija in goli preživetveni refleks niso več nikakršno ponižanje, temveč prav nasprotno - dokaz življenjske sposobnosti, svobode in vzvišenosti. Tvoja kvaliteta je pač v usodni izročenosti svetu, ne pa v tem, da se odpoveš tragičnemu življenju v odprtem prostoru in se enkrat za zmerom skriješ v rodno škofijo, v narod ali domovino.