To se pravi, ceniti vse tisto, kar je ob nastanku slovenskega naroda, tega zamejenega človeškega doma in ukoreninjenosti, zgubilo svojo ceno in velja poslej za nekaj sramotnega. Živeti v skladu z nestalnostjo, prepišnostjo tega prostora, njegovo nedomovinskostjo, ki je kraljevala tu polno tisočletje in se bo morda še kdaj povrnila. Vztrajati pri tisti dvomljivi kvaliteti življenja, ko sta Bog in Hudič še povsod in ko je človek doma še povsod in nikjer, ko sprejema kratko malo vse, kar mu življenje prinaša in kar je s stališča današnje kolektivne varnosti mizerija, v resnici pa je najrazvitejša individualnost.