Torej nekakšen odprt medčloveški prostor, vzajemno dopuščanje in omogočanje dostojanstva človeške duše, ki ji je naročeno, da naj bo prav taka svobodna, v sebi sami utemeljena moralna osebnost. Pri pisanju pač hočem ali nočem moram upoštevati vse, kar je in kakor je, in natančno tako, kakršno je. To je predpogoj, da moje pisanje sploh kdaj zaživi in se začne dogajati med ljudmi, da jaz poklanjam svojo svobodo bralcu in bralec svojo meni.