Celo trenutno razpravljanje o svetem, ki bi utegnilo mojo abstrakcijo napolniti s konkretnejšo vsebino, spremljam z zadržkom, kot spremljam z zadržkom vse, kar poskuša zapolniti praznoto sveta, ki ga je Bog zapustil. Morda je sveto res edina moralna in integrativna moč, ki današnjemu človeku še omogoča pokončno držo in tako ali drugačno skupnost, a vendar mene ne pritegne in ne osvoji. Je to pomanjkanje radovednosti in samozadostnost?