Vsi tisti, ki so se ustavili nekje zgoraj na severu, pod Alpami, na Štajerskem in v Prekmurju, so vzbujali v meni le pomilovanje in so bili moji narodni bratje samo še zaradi sočutja. Irhaste hlače in škornji, lectova srca, diatonična harmonika, planšarji in njihove poskočnice, potrkavanje in vsa ta narodna obeležja pa zame sploh niso bila več zares narodna in slovenska. Edini avtentični sem bil zdaj jaz sam, ki sem se izza plotu omejenosti prebil v kozmopolitski svet.