In tisto, kar nas pri tem spektaklu tako srhljivo privlači, je pravzaprav le to, da si igralci upajo še dlje od nas, da radovoljno živijo v tem, čemur se mi izmikamo. Oni so se do kraja odtrgali od in postavili središče v sebe same, tako da zdaj nikdar več niso pri sebi doma, ampak stalno med gledalci in med gledanimi. Tista dvojnost, ki so jo hoteli s svojim božanskim pohlepom premagati, se je v njih samo še zaostrila: nenehoma so tisti, ki gledajo, in nenehoma tisti, ki so gledani, nenehoma predmet in oseba.