Vedno je bila to le nostalgija po določenih ljudeh, po sorodnikih, prijateljih in znancih, s katerimi sem bil povezan s čustvenimi vezmi. Bolj kot po čem drugem me je mučilo domotožje po sproščenem fantovskem smehu, saj so se zares sproščeno in osrečujoče znali smejati samo moji ljubljanski prijatelji, tisti iz Most in oni iz Zelene jame. Druge domovine razen tega sproščenega in osrečujočega smeha nisem imel in tudi dóma ne.