Rilke je v nekem intimnem pismu zapisal, da vsi ljudje živimo v tujini, vse domovine pa so prazne. Vendar je človek kljub temu nekje doma. Prav zato, ker v ontološkem smislu nima domovine, tako uporno in vztrajno išče vsaj svojo domačijo, pa čeprav jo nazadnje vedno najde kot nekaj okleščenega in nezadostnega, speljanega na nekaj podnebnih in zemljepisnih posebnosti.