Njihovo življenje se je prav tu na igrišču izoblikovalo v usodo, v kateri nihče ni več Bog, temveč so vsi samo še gledalci, ki gledajo in si želijo biti gledani. In največ, kar lahko spravijo skupaj, je prav ta spektakel košarkarske tekme, to množično in izbrano zadovoljevanje usod v gledanju, kar je navsezadnje pripeljalo v dvorano tudi nas same. Tu smo torej kot nepogrešljivi del tega sveta.