Ves ta peklenski spektakel, ki nam ga uprizarja z dušo in telesom, se nedvomno lahko prične šele v odsotnosti nebes in naših vrednot. To pa seveda pomeni, da to, kar gledamo, ni nikakršna igra, saj bi jo lahko imeli za igro samo v primeru, če bi se v svetu utemeljevalo kaj resničnejšega in vrednejšega od tega, če ta igra pod nami sploh ne bi bila mogoča. Tesnobni občutek nas ni torej prav nič varal: naš svet je v resnici svet košarkarskega igrišča, je pekel, se pravi svet, ki ga je Bog zapustil.