nas torej popelje v pekel, iz katerega bi radi izskočili, ker se v svoji notranjosti še vedno spogledujemo z nebesi. Zavračamo ga sicer, češ da je ta pekel v sebi samem zaprt svet, notranji zakon košarkarskega igrišča, vendar pri sebi že slutimo, da se najbrž ne bi mogel spustiti iz nedolžne igrice v pekel, če tudi naš resnični svet ne bi spominjal na peklensko košarkarsko igrišče. Če bi vse te vrednote, ki smo jih prinesli s seboj in jih ljubosumno hranimo, lepota, dobrota, ljubezen, v resnici obstajale in bile utemeljene v svetu in med ljudmi kot nekaj resničnega in obveznega, potem ta igra ne bi bila mogoča.