Prav zato je to trenutek, ko začnemo z ostalimi gledalci vred »največjemu košarkarju na svetu« žvižgati, ko menimo, da je pretiral. Slednjič smo sicer pripravljeni priznati resničnost tega sveta, a radi bi ga zadržali v mejah neobvezne igre, ob kateri bi nam še ostalo upanje na drugačen, vrednejši svet.
nas torej popelje v pekel, iz katerega bi radi izskočili, ker se v svoji notranjosti še vedno spogledujemo z nebesi.