In njegova mojstrska igra je pravzaprav samo sprejemanje in stopnjevanje tega pekla, v katerem naj bi se nasprotniki slednjič zadušili, zaprosili za malce zraka in upanja. Če gremo z njim do kraja, se torej podajamo v nevarnost, da bomo tudi mi sami odrešeni ali uničeni... Prav zato je to trenutek, ko začnemo z ostalimi gledalci vred »največjemu košarkarju na svetu« žvižgati, ko menimo, da je pretiral.