Nasploh velja, da se je to zgodilo zaradi dejanskega konca srednjega veka. Srednjeveški svet - tako pravijo je bil še poln in harmoničen, statičen, trden, hierarhično urejen, geocentričen in antropocentričen, in v njem je imel človek svoje trdno določeno mesto: pod nogami je imel zemljo kot podnožje nebes, v nebesih pa je kraljeval Bog s svojimi angeli. Ta trdna in dobro zgrajena kozmična stavba se je začela ob odkritjih Kopernika, Keplerja in Galileja majati in razpadati: ti možje so s svojo nebeško mehaniko in fiziko spodkopali to urejeno stvarstvo, človeka pa postavili v zgubljen svet, v katerem so se na vseh koncih odpirali prepadi.