Pri tem smo se celo vedli in se še vedemo, kot da one druge evropske strukture sploh ni; da ni Blaisa Pascala, Maina de Birana, Sørena Kierkegaarda, Solovljeva in Berdjajeva, kar navsezadnje dokazuje že to, da teh zamaknjencev in iracionalistov v slovenščino še sploh nismo prevedli. Dramatiziranje je torej povsem na mestu: z Miguelom de Unamunom namreč stopa na Slovensko eden najradikalnejših predstavnikov čustovanja in misli, ki je docela neznana, da ne rečem tuja. (Mimogrede še nekaj: kaj je pravzaprav povzročilo ta razcep v evropski misli in čutenju?