Če izvzamemo protestantizem, je več kot očitno, da smo se Evropi dejansko priključili šele ob koncu osemnajstega in v začetku devetnajstega stoletja. In da smo se priključili samo eni evropski strukturi, tisti pač, ki je bila za našo tedanjo in poznejšo rabo (konstituiranje naroda in izvedbo družbene revolucije) uporabnejša in ki je tudi sicer po svoji naravi prisotnejša, čeprav ni zaradi tega nič resničnejša od one druge priključili in oprijeli smo se racionalizma in akcije, zgodovine in naprednjaštva, Človekoboga, kolektiva in splošnosti, Descartesa, Rousseauja, Hegla, in Sartra... In oprijeli kot edinega evropskega mišljenja in čustovanja.