Ob enem izmed svojih obiskov pri njih je naletel na zlakoteno žensko, ki že dva dni ni zaužila ničesar in za katero so mu povedali, da je bila svojčas vlačuga in da je zdaj čisto brez prijateljske duše. ji je kljub temu ali prav zaradi tega pomagal in je - iskren, kakršen je bil - o tem zapisal: »Dal sem ji rubelj in spominjam se, da mi je bilo zelo všeč, ker so to mojo dobrotljivost videli tudi drugi. Ob moji darežljivosti mi je bilo celo tako prijetno, da sem, ne da bi razmišljal o tem, ali je potrebna ali ne, podaril rubelj še sosednji starki.«