V tej notranji svobodi je vse manj zunanjih zakonov, ampak je vse znotraj, v sebi samem zaokroženem božanskem principu, kot pravi temu Berdjajev, »ki pritiska na človeka imanentno, da v temi in puščobi svoje notranjosti izgoreva od božjega ognja«. Ta svoboda ni v bistvu nič zunanjega, ampak človekov osebni odnos z, v katerem se poraja tako dobro kot zlo, ne da bi obstajalo za dobro kakšno zunanje poveličanje in ne da bi obstajala za greh kakšna zunanja kazen. Ta svoboda je v sebi sami zaokrožena kvaliteta.