Srhi, ki nas spreletavajo, so pravzaprav pritajeni strah in občudovanje, občudovanje, da lahko kdo sploh vztraja in se bori v tako neusmiljeno zaprtem svetu. Še vedno smo pri svojem vrednostnem pojmovanju sveta, in tesnoba, ki nas obhaja in nas hoče zadušiti, je v tesni zvezi z igriščem pod nami, ki je s temi vrednotami očitno navzkriž. Če jo le zmoremo, se razveselimo vsake lucidne misli, ki naša tesnobna občutja postavlja v svet košarke, torej v neobvezen svet športnega spektakla, v katerem ljudje ne morejo biti drugega kot nasprotniki - torej svet, ki pravzaprav ni naš pravi svet, ampak samo športno igrišče in igra.