Z duhovnimi vrednotami, ki smo jih prinesli s seboj in se z njimi lahkoverno posadili na klop, se zdaj kje pod stropom dvorane počutimo prav zadušljivo, svežega zraka se nam hoče... Srhi, ki nas spreletavajo, so pravzaprav pritajeni strah in občudovanje, občudovanje, da lahko kdo sploh vztraja in se bori v tako neusmiljeno zaprtem svetu. Še vedno smo pri svojem vrednostnem pojmovanju sveta, in tesnoba, ki nas obhaja in nas hoče zadušiti, je v tesni zvezi z igriščem pod nami, ki je s temi vrednotami očitno navzkriž.