Zelo ugodno bi bilo sicer ugotoviti, da vse osebno v zgodovini in v pozunanjenih oblikah človeškega življenja doživlja le žalosten konec, da se v zgodovini nikdar ne uresničuje nič, kar si je človek zamislil in kar si želi, vendar se s to ugotovitvijo ne bi nič spremenilo. Res je sicer, da je zgodovinski smisel, ki se uresničuje, pozunanjen in nesmiseln. In da se vse zgodovinske oblike, od države do naroda in družbe, ki si jih je človek izbral za uresničitev svojih ciljev, obračajo zoper človeka, da se celo najbolj človeški cilji v teh rokah spreminjajo v ukinjanje vsega osebnega, vendar človek le nima na izbiro drugih sredstev kot zgodovino in družbo.