In to iz preprostega razloga, ker postaja očitno tudi to, da sta zgodovina in družba neodtujljivi sestavini človekovega protislovja, le zunanji in otipljivi dokazi njegove tragične usode. Zelo ugodno bi bilo sicer ugotoviti, da vse osebno v zgodovini in v pozunanjenih oblikah človeškega življenja doživlja le žalosten konec, da se v zgodovini nikdar ne uresničuje nič, kar si je človek zamislil in kar si želi, vendar se s to ugotovitvijo ne bi nič spremenilo. Res je sicer, da je zgodovinski smisel, ki se uresničuje, pozunanjen in nesmiseln.