Videti je domala tako, kot da se stoletje bojev za bolj človeški svet, stoletje vojn, spopadov med revolucijami in kontrarevolucijami, med socialističnimi in protisocialističnimi silami dogaja nekje na površini ali celo zunaj človeškega sveta, saj so vsi zgodovinski in družbeni dosežki le zanika nje človeškega. Kljub temu pa nimamo toliko poguma in moči, da bi naredili temu ustrezen in radikalen sklep; da bi recimo rekli, da v zgodovini in družbi, ki smo jima zaupali božanske pravice in moči, svobode kratko malo ni in ne more biti, ker zgodovina in družba pač nista nič božanskega in je njuna svoboda vedno tudi nesvoboda, morala tudi nemorala. Ali daje svoboda izključno človekova osebna zadeva, ker je slednjič več kot očitno, da živi izključno po osebnem in notranjem.