Tu pa je pomembno vlogo odigrala izjava Dostojevskega o Kristusu, katerega je predpostavljal vsem drugim resnicam in resnici sploh; pomembnejše od resnice mu je bilo namreč Kristusovo pričevanje ljubezni in vere. Še večjo vlogo pa je odigrala njegova prilika o Velikem Inkvizitorju v Bratih Karamazovih, ki že sama po sebi omogoča prav srednjeveški disput, torej disput o bistvenih človeških rečeh, o človeški svobodi in sužnosti in o človekovi življenjski izbiri. Ne nazadnje pa tudi obsedenost Dostojevskega z misterijem človeške duše, ki se dogaja vpričo in ki ima prav tako nedvoumno krščanski značaj.