Ta njegova ljubezen pa se ne izraža v tematizaciji te ljubezni za nič, temveč v njegovi dejavni ljubezni, s katero je priklical v slovensko zavest in oživil ne samo Dostojevskega, temveč tudi Gogolja, Miguela de Cervantesa, Stendhala, Honoreja de Balzaca, Choderlosa de Haclosa, Jensa Jacobsena, Kafko, Malrauxa,- Sartra... Torej z ljubeznijo ljubečega idiota, ki ljubi kratko malo vse, kar je, in preprosto zato, ker je. To pa seveda ni edina tematizacija Dostojevskega.