Saj je videti domala tako, kakor da za sploh ne obstajajo duhovne vrednote, ki bi ga lahko kakor koli povzdignile in popeljale iz zadušljive dvorane v svet velikanov in bližnjega vnebovzetja, v katerem so nekoč prebivali vsi veliki ljudje in s tem tudi nam vzbujali upanje na prisotnost milosti božje. Ne, ob pogledu na nam ne preostane drugega, kakor da se zasmilimo sami sebi, saj smo se znašli v svetu, v katerem ni niti iskrice podobnega upanja. Veliki je po vseh svojih bojih in zmagah še zmerom ves tu, na parketu in nikjer drugje, z našimi strmimi pogledi in reflektorji morebiti samo še bolj pritisnjen k tlom kot sicer - in njegova edina resničnost je ta žoga, sta ta dva koša in ti nasprotniki.