Dostojevski kot pisatelj prestreza vse, kar tako ali drugače izraža ruskega duha; prestreže, povzdigne in poskuša ohraniti vse, kar je v tem ruskem človeku izrazitega, in pri tem nikomur ničesar ne dodaja in ničesar ne odvzema, ampak vsakogar pusti živeti z njegovo lastno dušo, ki je sveta in zatorej nedotakljiva. Pri tem Dostojevski sam, ki bi veliko rajši videl, da bi ga pri pisateljskem delu sploh ne bilo - njegova ideologija se namreč pri pisateljskem delu sprevrže v ljubezen opravlja le tisto delo, ki se ga človek ne more odpovedati, dokler je še človek, a ki je kljub temu le božja pravica selekcioniranje. Tega človeka vzame v svoj svet in onega ne.