In to je tisto bistveno: Dostojevski je pravzaprav ljubeči idiot. Prav tak ljubeči idiot kot Miškin v romanu Idiot, katerega podobi se že od nekdaj pripisujejo avtobiografske poteze, podoba samega Dostojevskega z njegovimi boleznimi vred, ki pa ni epilepsija, temveč prav ta daljnovidna in še silnejša bolezen - ljubezen. S to razliko, da Miškin v primeri z Nastasjo Filipovno na tuje misli in želje nikoli ne odgovarja z zoprvanjem in zato tudi ni nepredvidljiv in prevrtljiv, temveč vedno samo poslušen in ustrežljiv.