In to s tolikšno občutljivostjo in predanostjo, s tolikšno očetovsko skrbjo, da se njegov idiotizem izraža kot ljubezen. In to je tisto bistveno: Dostojevski je pravzaprav ljubeči idiot. Prav tak ljubeči idiot kot Miškin v romanu Idiot, katerega podobi se že od nekdaj pripisujejo avtobiografske poteze, podoba samega Dostojevskega z njegovimi boleznimi vred, ki pa ni epilepsija, temveč prav ta daljnovidna in še silnejša bolezen - ljubezen.