Te pesmi se bodo vendar učili in znali na pamet vsi šolski otroci! In ko se bodo poemo naučili, bodo sprejeli tudi njeno misel in pogled, in ker je ta pogled pravilen, bo ostal vse življenje v njihovi duši« (podčrtal Dostojevski). Ta sveta duša pa postane za Dostojevskega v trenutku, ko je postavljena v svet literature, ki je že sama po sebi sveta, še posebej dragocena in občutljiva zadeva, literatura sama pa povsem nekaj svetniškega, tako da se je sme človek poslej dotikati samo z maksimalno zbranostjo in pobožnostjo.