Skratka: če je Dostojevski mislil, da verne duše ruskega preprostega človeka prežema verska gorečnost in navdihuje misticizem, ki vsebuje mesijanske moči, kakršen je prežemal in navdihoval njegovo dušo, je bil v hudi zmoti. V Rusiji ni bilo mistikov njegovega tipa in takih, kakršni so bili v poznem srednjem veku v Italiji in Španiji, in tudi ni bilo pietistov in kvietistov, kakršni so ob koncu sedemnajstega stoletja preplavili Francijo in Nemčijo. V Rusiji so bili največji verski zanesenjaki slikarji ikon, živopisci, ki so bili vpeljani vsaj v križev pot in so bili sposobni verskega zanosa, kot na primer Rubljov, vse drugo celo samostanski očetje in duhovniki, pa se je otepalo z nevednostjo in lakoto.