V tem položaju se je cerkev - katero je bolj kot kaj drugega pretresalo gmotno bogastvo samostanov vedno dobro znašla: podpirala je državo in centralizirano oblast proti bogatenju fevdalne aristokracije, država in centralizirana oblast pa sta ji zagotavljali posesti. Tako je Rusijo ves čas obvladovala vladavina zveze med cesarjem in cerkvijo proti bojarjem, knezom in krivovercem, na škodo tlačanov in vernikov. Jasno je, da je pod to vladavino veliko kmetov in tlačanov terjalo socialne reforme in da so socialne reforme povezovali z verskimi zahtevami, ki so dajale verskemu občutju marsikdaj izvirni evangelijski pečat.