Zahodna cerkev se je res s pomočjo milanskega škofa Ambrozija, ki si je podvrgel Teodozija Velikega, že v četrtem stoletju uveljavila tudi kot posvetna oblast in v tem času je bilo vzhodno verovanje, verovanje ljudi v Siriji, Trakiji in Bizancu, res veliko bližje evangelijskemu izročilu; vsebovalo je več topline, bilo je intimnejše in pobožnejše. Vendar tedaj še ni bilo na tem koncu, še manj pa so bili pokristjanjeni. Rusko pravoslavje se začenja s trenutkom, ko je Bizanc izgubil že skoraj vso versko toplino in ko je kazal smisel samo še za organizacijo in hierarhijo.