Nič ljudskega naj bi se ne zgubilo in nič plemiškega. In čeprav čudežev ni, se je prav v tem ruskem primeru že zgodil čudež, in to v osebi Sergejeviča Puškina, pesniškega genija, ki je v svoji poeziji združil tako vsečlovečnost ruske inteligence kot preproščino ruskega ljudstva - pesniškega genija, ki je last tako ruske inteligence kot ruskega ljudstva in obenem vseh evropskih narodov, poosebljeni primer vsezdružitve, vsečlovečnosti, vsepomoritve in splošnega človeškega preporoda. V tem je Dostojevski videl najboljše poroštvo, da se mu izplača tudi svoje lastno življenje posvetiti literaturi in da si je upal zapisati: »Mar je - boste porekli - prav tej nesrečni in surovi deželi dodeljena taka usoda?