V nemočnem narodu je najprivlačnejša moč. In s tem so narodi, kakršen je tudi slovenski, že ujeti v začarani krog: tudi v dejavnostih, ki ne služijo in ne morejo služiti moči, denimo v umetnosti, zasledujejo predvsem moč, s čimer so prikrajšani za bogastvo umetnosti in so še slabotnejši. Umetnost je zanje literatura in sestavni del kulturnopolitičnega gibanja in programov, v okviru katerega se pesniki in pisatelji ves čas pojavljajo kot nosilci takih ali drugačnih idej, v službi take ali drugačne ideje, ker so sicer sploh nezanimivi.