Luther je bil obseden s častitljivo podobo osvobojenega človeka v osvobojenem Bogu. In trpel je v nenehni skušnjavi, da bi tega človeka uveljavil v svetu z močjo avtoritete, četudi z ognjem in mečem, in v nenehnem strahu, da bi tega človeka povezal s kakršnim koli nasiljem in posvetno močjo, naj je to anabaptistična ali katera koli druga cerkev, fevdalna oblast ali kmečki puntarji, ker je ta človek z nasiljem in posvetno močjo pač nezdružljiv. Ta skušnjava in strah pa sta bila v njem še toliko močnejša, kolikor bolj se je zavedal, da je prav on osvobodil tega človeka in mu potisnil v roke pravico odločanja o zveličanju in pogubljenju.